Direktiva sama ne določa posebnega roka za "dostopnost" spletne trgovine. Kar je res določeno, je datum, ko se obveznost uporablja: od 28. junija 2025 je zahteva izvedljiva za storitve, ki spadajo pod njo. Kako dolgo dejansko traja prehodna pot od trenutne spletne strani do strani, ki je v skladu z EN 301 549 (v praksi WCAG 2.1 nivo AA), je odvisno od obsega strani, števila ovir in hitrosti, s katero se lahko organizacija notranje odzvati.
V praksi se projekt deli na štiri faze: inventarizacija, prednostna razvrščanja, tehnična popravila in dokumentacija. Majhna spletna trgovina s standardno CMS-temo in omejenim postopkom nakupa je običajno te faze izvedla hitreje kot platforma z lastnim okoljem za prijavo, prilagojenim plačilnim procesom in več jeziki. Ni številke, ki bi bila pravilna za vsako organizacijo; vendar obstaja vzorec, v katerih se projekti upočasnijo.
Kaj zakon ureja in kaj ne
Uredba opisuje, katere storitve sodijo pod obseg, kateri tehnični standard se uporablja in katere informacije mora vsebovati izjava o dostopnosti. Konkreten rok za "najprej skeniranje, nato popravki v X tednih" v njej ni naveden. Nadzorni organi gledajo na trenutno stanje storitve in na vprašanje, ali organizacija dokazljivo in strukturirano dela na skladnosti, ne pa na fiksni rok, ki bi bil vsepovsod enak. Za natančne zahteve za vsak del spletnega mesta je priporočljivo preučiti sam besedilo; za vsako temo je bilo ugotovljeno, kaj pravila natanko pomenijo in kje se nahajajo v uradnem besedilu.
Kje se projekti v praksi zaustavijo
Prvo zakasnitev pogosto ne povzroči tehnika, ampak pregled: podjetja ne vedo, katere strani, obrazce in procese sodijo pod obseg in katere ne. Druga ovira je postopek plačila in okolje za prijavo; to so pogosto prilagojeni deli, ki jih ni v standardni temi in zato ne sledijo avtomatično posodobitvi CMS. Tretja ovira je odvisnost od zunanjega dobavitelja za CMS ali plačilni modul, pri katerem se sprememba včasih čaka na izdajo te stranke. In četrta ovira je notranja: seznam ugotovitev v tehnični besedi ostane ležati, ker nihče ne ve, kdo prevzame katero pravilo.
Štiri faze in kje se ustavijo
Faza inventarizacije govori o ugotavljanju, kaj ne drži, na katerih straneh in kako resno je to za osebo, ki dela s čitalcem zaslona ali samo s tipkovnico. To je faza, v kateri avtomatizirano skeniranje opravi največ dela, vendar je tudi faza, v kateri mora biti jasno, kaj tak scan ne more videti; ne da se vsakega kriterija WCAG avtomatsko preveriti.
Faza prednostnega razvrščanja pretvori ugotovitve v zaporedje: kaj v celoti blokira naročilo in kaj je manjša ovira. To se pogosto ustavi, ker seznam tehnične ugotovitve ne pove, kdo je v organizaciji odgovoren za kateri del.
Faza popravila je faza s najdaljšim trajanjem, trajanje pa je zelo odvisno od tega, ali je mogoče spremembe narediti v lastni upravi ali pa morajo potekati preko dobavitelja. Oznake obrazcev in kontrast barv so pogosto hitri za reševanje; postopek nakupa, ki tehnično ni mogoče opraviti samo s tipkovnico, zahteva več razvojnega dela.
Zadnja faza je dokumentacija: priprava izjave o dostopnosti, vzpostavitev načrta za izboljšave z roki in dokazljivo opravljanje lastne ocene. To ni faza, ki jo preskoči, ko je tehnika enkrat v redu; izjava bi morala odražati trenutno stanje, tudi če to stanje še ni popolno.
Kaj res vpliva na trajanje
Organizacija, ki vnaprej ve, katere strani spadajo v obseg in kateri ozki grli najbolj tehtajo, izgubi manj časa na nihanje med tehniko in odločanjem. V nekaj vprašanjih je brezplačno mogoče videti, kje je spletno mesto trenutno, brez da bi za to bila potrebna račun. Za nadaljevanje, torej popolno skeniranje koraka nakupa in toka prijave ter prednostno razvrščen seznam ukrepov v navadnem jeziku, velja, da je razdelitev po obveznosti z ustreznimi roki del plačanega procesa; kaj je v njem, je jasno navedeno.
Zadnji dejavnik, ki vpliva na čas trajanja: dostopnost ni projekt z datumom konca, ampak stanje, ki velja znova po vsaki spremembi spletnega mesta. Nov korak plačila ali obnovljen obrazec za stik lahko ponovno prinese problem, ki je bil prej že rešen. Kdor želi vedeti, od kod izvirajo podatki v poročilu in kako pogosto se posodobljujejo, jih najde na strani, ki pojasnjuje, kako proces deluje.
Za lastno situacijo, s lastnim CMS-om, dobaviteljem in notranjo načrtovanjem, ostaja težko že vnaprej navedti togo roko. Kdor dvomi, ali je proces realno mogoče načrtovati, bi se dobro podal, da najprej ostro dobi, kaj je treba natanko narediti, preden se načrtovanje okrog njega. Brezplačna hitro skeniranje je za to logična izhodišča, brez da bi se takoj za tem pojavila račun ali plačilo.