Zakaj se moja spletna stran pokvari, če povečaš besedilo

Besedilo, ki se ne sme povečati, je znana težava WCAG

Spletna stran, ki se »pokvari«, takoj ko stranka poveča velikost besedila, je skoraj vedno posledica fiksnih mer: besedilo, gumbi ali vsebniki, ki so nastavljeni na piksele namesto na enote, ki se skalirajo. Ko stranka poveča velikost besedila v brskalniku, ohrani polje s fiksno višino pikslov isto velikost, besedilo pa se iz njega izlije, prekriva druge elemente ali je odrezano. Meniji, ki se natanko prilegajo privzeti velikosti, razdelilniki, ki se ne povečajo, in gumbi, katerih besedilo presega rob, so najpogostejši simptomi.

To ni estetska pomanjkljivost, ampak funkcionalna težava: če oznaka postane neberljiva ali gumb ni več mogoče klikiti, ker besedilo nanj pada, stranka ne more zaključiti koraka v postopku naročanja. To prizadene ista ranljiva področja kot dostopnost s tipkovnico skozi naročilo: težava s skaliranjem, ki je na glavnih straneh videti nedolžna, lahko odloči pri koraku naročanja ali na zaslonu prijave. Tudi naslovi in podnaslovi so ogroženi: če se strukturni element pri povečanju sesuje, postane vrstni red branja čudan, nekaj kar se pojavi tudi v širši zgodbi o naslovih, strukturi in navigaciji.

Kje je to v WCAG 2.1: merilo za povečavo

WCAG 2.1 zahteva, da je besedilo mogoče povečati do določenega odstotka brez izgube vsebine ali funkcionalnosti; to je osnovna ideja merila za skalabilno besedilo, kot je napisano v sami smernici. V praksi test preuči to tako, da naloži stran pri več velikostih besedila in preveri, ali je besedilo odrezano, prekriva ali neberljivo. Kar avtomatiziran test ne vidi, je, ali je stran še naprej prijetna za uporabo ali le tehnično »ne pokvarjena« — ta razlika sodi med stvari, ki jih avtomatski test ne more oceniti.