Ali se zakon o dostopnosti nanaša tudi na spletno stran B2B?

Čisto poslovna spletna trgovina je pogosto zunaj področja uporabe

Spletna stran ali okolje računa, ki prodaja izključno drugim podjetjem, je v večini primerov zunaj področja uporabe Evropske direktive o dostopnosti. Direktiva (EU) 2019/882 pokritja e-trgovine ne veže na vrsto podjetja, ki prodaja, temveč na vprašanje, ali je kupec potrošnik: fizična oseba, ki naroča kot zasebnik, ne pa drugo podjetje, ki kupuje. Platforma, kjer naročajo samo poslovni stranki s prijavo — nakupi med podjetji, brez zasebnih naročil — zato običajno ne spada v kategorijo storitev e-trgovine direktive, čeprav so tehnično koraki naročila in tok prijave enaki kot pri spletni trgovini za potrošnike.

Tukaj sta na mestu dve niansiranju. Prvič, ta razlikovanje velja za vsako storitev posebej, ne za podjetje kot celoto: če spletna stran prodaja tako podjetjem kot zasebnikom, je del, namenjen potrošnikom — koraki naročila in tok prijave, ki jih opravi zasebni kupec — seveda pod direktivo, tudi če večji del prihodkov prihaja iz B2B. Drugič, izjema za mikropodjetja (manj kot deset zaposlenih in največ dva milijona evrov letnega prihodka) je tukaj ločena: ta izjema velja na podlagi velikosti ponudnika, ne na podlagi vrste kupca. Veliko podjetje, ki prodaja izključno B2B, je torej lahko zunaj področja uporabe na drugih osnovah kot mikropodjetje, ki prodaja potrošnikom. Katera situacija natančno velja za določeno spletno stran, je namreč namen preverjanja področja uporabe.

Od kod izhaja: opredelitev storitev e-trgovine

To razlikovanje izhaja iz same direktive (EU) 2019/882: določbe o področju uporabe in opredelitvi storitev e-trgovine obveznost vezujejo na storitve, ki se nudijo z namenom sklenitve pogodbe s potrošnikom, ne pa na vrsto podjetja, ki storitev nudi ali prejema. Za natančno besedilo in za druge kategorije storitev, ki jih direktiva poleg e-trgovine ureja, je polno besedilo direktive prvi vir za sklicevanje.