Ali lahko samodejni test dostopnosti najde vse?

Avtomatske skeniranja pogrešajo človeško presojo

Ne, avtomatski test dostopnosti ne najde vsega. Taka skeniranja pregledajo kodo strani in signalizirajo, kaj je mogoče samodejno prepoznati: nezadostno barvno kontrastnost, slike brez atributa alt, polja obrazca brez oznake, manjkajoče naslove strani, napačne nastavitve jezika, napačne strukture naslovov. To je važen del zahtev iz EN 301 549, in skeniranje to preuči hitreje in dosledneje, kot bi to naredil človek.

Česa skeniranje ne more oceniti, je pomen. Slika ima lahko alt-besedilo in vseeno ne opisuje dejansko, kaj je na njej. Korak nakupa je lahko tehnično opravičljiv s tipkovnico in vseeno deluje nespametno, z žariščem, ki se pojavlja v vse smeri. Ali je sporočilo o napaki v obrazcu res razumljivo, ali video potrebuje naslove, ki se ujemajo s tem, kar se govori — to zahteva nekoga, ki gleda in premisli, ne skript, ki teče po HTML-u. Pregradna plast dostopnosti to tudi ne rešuje: položi plast preko strani, medtem ko ostaja osnovna struktura nespremenjena in je za bralnike zaslona pogosto celo slabša. Nobeno poročilo, od katerega koli ponudnika, ne bi smelo trditi, da uspešna skeniranja dokazujejo, da je spletna stran popolnoma skladna z zakonom.

Kje se to vidi: WCAG 2.1 in EN 301 549

EN 301 549, evropski standard, na katerega se dostopna direktiva sklicuje, je v praksi enak WCAG 2.1 nivo AA. Del kriterijev uspeha v tem je objektiven in samodejno preizkušljiv — razmerja kontrastnosti se lahko natančno izmerijo. Drugi del istih kriterijev je oblikovan v izrazih, kot sta »ustrezno« ali »logično«, in to po definiciji zahteva ocenjevalca, ki razume kontekst. To razlikovanje ni v opozorilu nekje spodaj, je v samem standardu.