Ali se zakon o dostopnosti nanaša tudi na mojo aplikacijo?

Aplikacije in okolja za naročanje spadajo pod isti zakon

Ja, Direktiva EU o dostopnosti velja tudi za aplikacijo za naročanje in na isti način kot za spletno mesto. Direktiva se osredotoča na storitev, ki se ponuja – v tem primeru elektronsko trgovino – in ne na kanal, prek katerega se ta storitev zagotavlja. Ali kupec naroči proizvod prek brskalnika na prenosnem računalniku ali prek izvirne aplikacije na telefonu, to za vprašanje, ali se zakon uporablja, ni relevantno. To pomeni, da ima aplikacija za naročanje, tako kot spletna trgovina, EN 301 549 kot standard, v praksi WCAG 2.1 raven AA, in to velja za celotno pot znotraj aplikacije: brskanje po proizvodih, prijavni zaslon, nakupovalni voziček in plačilni korak.

Pri aplikacijah je poudarek nekoliko drugačen kot pri spletnem mestu: EN 301 549 ima poleg zahtev za spletne strani tudi ločen del o programski opremi nasploh, in ta del je napisan tako, da se uporablja tudi za izvirne aplikacije, neodvisno od osnovne tehnologije. Izjema za mikropodjetja deluje enako kot pri spletnem mestu: podjetje z manj kot desetimi zaposlenimi in letnim prometom do dveh milijonov evrov, ki ponuja storitve, ni v obsegu. To je neodvisno od tega, ali se ta storitev zagotavlja prek spletnega mesta ali aplikacije. To je nekaj, kar preverka obsega vključi.

Zakaj je to v členu 2 in standardu

Direktiva omenja storitve elektronske trgovine kot eno od storitev, ki spadajo v obseg (člen 2, odstavek 2, točka f) Direktive (EU) 2019/882), brez da bi omejila kanal samo na spletna mesta; izvirna aplikacija, ki opravlja isto naročilno funkcijo, je oblika te iste storitve. EN 301 549 V3.2.1 to podrobneje razlaga z ločenim delom o programski opremi, ki se izrecno uporablja tudi za aplikacije zunaj brskalnika, poleg delov, ki se posebej nanašajo na spletno vsebino.