Kateri nadzorni organ je pristojen za mojo spletno trgovino, če dobavljam v več držav članic EU?

Vsaka članica ima svoj nadzorni organ

Če poslovati v več državah EU, v praksi ne soočate se z enim evropskim organom, ampak s številnimi nadzornimi organi – v vsakem režimu svoj. Direktiva (EU) 2019/882 je direktiva: vsaka članica zahteve prenese v lastno zakonodajo in imenuje svoj nadzorni organ za tržišče v njenih mejah. Za Nizozemsko je to Autoriteit Consument & Markt, za Nemčijo Marktüberwachungsstelle der Länder für die Barrierefreiheit (MLBF) v Magdeburgu, za Francijo DGCCRF skupaj z ARCOM, za Belgijo pa Economische Inspectie pri FOD Economie. Spletna trgovina, ki dobavlja kupcem v vseh teh državah, tako v načelu spada v vsak od teh režimov hkrati, vsak s svojo zakonodajo, svojo največjo kaznijo in svojo postopkom prijave.

To velja za nadzor in izvršitev; tehnična zahteva za tem je enaka povsod. V vseh 27 članicah se presoja glede EN 301 549, v praksi WCAG 2.1 nivo AA – spletna trgovina, ki se skladuje s to normo, se v načelu sklada tudi v vsaki od teh držav. Razlika ni v normi, ampak v tem, kaj se zgodi, če se spletna stran ne sklada: v Nemčiji je uradna največja kazen za € 100.000 nižja kot v drugih treh državah, a tam velja tudi hitrejša pot prek konkurentov in panožnih združenj, ki lahko pošljejo Abmahnung zaradi nepoštene konkurence. V Franciji je največja kazen s € 250.000 najvišja, poleg tega pa jo spremljajo interesne skupine, ki pošiljajo opominjajočih pismih. V Belgiji velja največja kazen € 200.000 na kršitev, ne na primer. Izjema za mikro podjetja – manj kot deset zaposlenih in največ dva milijona evrov prometa – velja v vsaki od teh držav enako, ker izhaja neposredno iz direktive. Za druge države, kot so Španija, Italija ali Poljska, še ni pregleda, kdo je nadzorni organ in katere kazni veljajo; tisti, ki tam posluje, bi bil preudarno da si ogleda uradno gradivo te države.

Kaj iz tega sledi: direktiva in nacionalne prenosne zakone

Da vsaka članica imenuje svoj nadzorni organ in sama določi kazni, izhaja iz narave Direktive (EU) 2019/882: direktiva določi cilj in normo, vendar izvršitev in nadzor prepusti članicam. Za Nizozemsko je to izvedeno v Implementatiewet toegankelijkheidsvoorschriften producten en diensten, za Nemčijo v Barrierefreiheitsstärkungsgesetz, za Francijo v prenosu v Code de la consommation, za Belgijo pa v Code de droit économique – štiri ločeni zakoni z isto evropsko normo kot jedrom.