Ne prodajam izdelkov, ampak storitve, ali se zakon nanaša tudi nanje

Storitve veljajo enako za zakon

Ja, zakon velja tudi, če se prodajajo storitve in ne proizvodi. Direktiva (EU) 2019/882 se izrecno ne omejuje na spletne trgovine s katalogom proizvodi: usmerjeno je na potrošnike, ki lahko na spletu sklenejo pogodbo, in to velja enako za sistem rezervacij, storitev naročnine, svetovalnega procesa, ki se zaključi na spletu, ali platforme, na kateri nekdo rezervira ali plača storitev. Razlike, ki jih imajo mnogi podjetniki v glavi — »zakon velja za spletne trgovine, jaz ne prodajam stvari« — v direktivi ne obstoja.

Odločilno ni, kaj se prodaja, ampak kako: takoj ko lahko potrošnik preko spletnega mesta ali aplikacije sklene pogodbo, plača, rezervira ali se prijavi v račun, spletno mesto šteje kot elektronska trgovina v smislu direktive. To vpliva tudi na izvajalce storitev brez fizičnega asortimana: trenerje s knjižilnim modulom, SaaS-podjetja s potekom prijave, platforme za najem, storitve naročnine. Kar se pri tem razlikuje, je obseg: spletno mesto B2B B2B-website ima drugačno oceno kot storitev, ki se neposredno ponuja potrošnikom, in tudi tam je vprašanje, kdo je prejemnik, bolj odločilno kot vprašanje, kaj se preskrbi.

Kjer je to v direktivi navedeno

Obseg EAA je opredeljen prek storitve, ne prek proizvoda: direktiva (EU) 2019/882 navaja elektronsko trgovino kot posebno kategorijo, na katero se direktiva uporablja, brez razlikovanja med fizičnimi dobrinami in storitvami. Tisti, ki želi preveriti, ali storitev natanko spada v to opredelitev, najde podrobnejšo razlago v pojasnilu o kaj EAA točno vsebuje in od kdaj velja. Za male izvajalce storitev obstaja tudi izjema za mikropodjetja: kdor ima manj kot deset zaposlenih in nima prihodka več kot dva milijona evrov, ni zavezан za obveznost, kar je podrobneje navedeno na strani o izjemi za mikropodjetja. V Sloveniji nadzor nad skladnostjo wykonuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), ki je podjetja že pozvala, naj se na to pripravijo.